V Stični, med iluminiranimi rokopisi, naj bi iz grde krace  v nekaj dnevih zrasli v prekrasne inicialke. Bil sem upornik, predrzen in žaljiv, zato so me vrgli v samostanski vodnjak. Tako so mi obenem zaprli in umili moja umazana usta. To je bil moj drugi krst. Spominjam se lepe Irene, ne njenega obraza, ne telesa, temveč zgolj njenega imena. In tudi njeno ime bi pozabil, če ji starejši fantje ne bi neke poletne noči zapeli podoknice: Irena, lahko noč. So se nune muzale ob tem, so menihi pomenljivo mežikali med sabo ... mogoče. Ne vem. Sam sem bil globoko v svoji celici, skrit pod odejo ljubosumja; bil sem ljubosumen na njihovo radostno petje, na njihov podokničarski pogum. Tiste duhovne noči sem bil namreč na bojni nogi s svojim zobnim aparatom. Nisva mogla zaspati.  Bil je pekel. Končno naju je sredi noči premagala utrujenost. Ob jutranjici sva bila eno.

Matej Krevs