Pišem o vetru

ker je začasen

pride

in gre

pušča razmetane spomine

kot v albumu

na hitro

položene slike

kuštra lase,

tudi ravne,

da se zgrbančijo

stisk dotika

me spravlja v sedanjost,

tisto kar hoče zdaj,

kot noč sanje,

zagrizene do jutra

ko mi misli plešejo

v nevidni temi

brez svetlobe

me ganejo oči,

ko zagledam nov dan,

položen pred mene

kakor še neprehodna cesta

znižam pete

ko si zamenjam natikače

in stopim

kakor polž

od začetka naprej

lezem

med ovirami

na ploskih tleh

moje misli nocoj

nimajo hiške,

le noge

na poti

IŽ-lev