Če nesrečni smo in sami,
v srcu pa otožni zveni,
ko prav nič nas ne premami,
pohitimo v gozd zeleni.
Treba je drevo objeti,
mehko deblo začutiti,
v duši blažen mir sprejeti,
in neskončno se sprostiti.
Čuti vsi se okrepijo,
zdravje spet se nam povrne,
v nas moči se prebudijo,
radost se v življene vrne.
Moč drevesa dar je stvaren,
nas pod vejami posluša
naše travme in viharen
boj, kjer joče naša duša.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: melody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!