
Življenje teče skozi mene.
Ne vem več, kam odteka
ta reka.
Tisoč, milijon majhnih celic brni.
Brez prestanka
srce črpa kri.
Nekje v kotu te čudežne tovarne
duša skrita ječi.
Šepeta..
o svetu lepote,
o potopljeni Atlantidi,
o rastreljenih sanjah.
O, jokaj, jokaj, otrok !
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Darika
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!