Četrt čez devet,

telefon zvoni v prazno,

mrak se je spremenil v noč,

vsak nov dan na koledarju

te odnaša proč.

Vsi trenutki nepozabni,

nemo govorijo zase,

rišejo spomine v album,

ti pa misliš samo nase.

Zdaj ubijala bi za poljube,

strasti polne zvezdnate noči,

srce se boji izgube,

tiho solze polnijo oči.

Tvoj objem vse manj ogreje,

nasmeh je vedno bolj grenak,

skupaj podirala sva meje,

sonce je zakril oblak.

Prišla jesen je v mesto,

listje barva se v rumeno,

dež narahlo moči ceste,

tebi pa kot da je vseeno.

Anabea