Pogled v daljavi se izgublja,

za njim korak odmeva,

ves zguban je na prašni cesti sam,

nikogar več ne čuti, ne zazna,

vse kar ima, drsi po njeni sledi.

Sedaj zaklenjeno je vse,

čas pozabe vrača se,

se dlan v sebi skriva,

in korenina list zavrača,

ni več zelen, rumen je ves in zmeden,

tam daleč je nekje zgubljen spomin,

na modri, sivi črti časa. 

Ko mladi dan se z novim jutrom vrača,

in iskrica v očeh,

odpirala pot v nebo,

in droben njen nasmeh,

je skozi veter vel,

takrat je list drevo objel

in šum srca,

jo je prižel in vase vzel,

razvaja se, ko skozi zarjo valovi,

za sabo pušča vse svoje cvetoče sledi.

Kot češnjev cvet je njen nasmeh,

v očeh ji sijeta rdeča bisera,

katera mu miru ne data,

ko tava sam po sivem polju,

med tresočimi drevesi

in išče njeno dlan,

da skupaj bi odšla v novo zarjo, v cvetoči dan.

Felix