Samo dve mizi stran sediš,

in spet te skrivaj gledam, samo gledam...

Vsak dan se, skupaj s sonceem,

prikažeš v "našem" lokalu,

pred katerim parkiraš svoj vijoličasti bicikel.

Pišeš, bereš, delaš, gubaš čelo,

vzdihuješ, kadiš, korakaš,

a jaz te skrivaj gledam, samo gledam...

Grizljaš svoj rogljiček, srebaš kavo

in ne opažaš ničesar in nikogar.

A tako rad bi ob tebi pil kavo,

                             se smejal,

                             ti nagajal,

                             neumnosti klatil,

da dobim nekaj najlepšega, iskrenega,

nekaj iz duše, nekaj samo tvojega:

NASMEH, TVOJ VELIKI NASMEH!

In, ko je sonce najvišje na nebu,

ti in tvoj vijoličasti bicikel odideta.

In vsakič te pospremim

z nasmehom in upanjem, da te bom jutri

lahko spet skrivaj gledal, samo gledal...

polikarp