A vendar si kot sonce.
V očeh ti sije sreča,
ljubezen do življenja.

In pisane cvetlice
zapletajo se v tanke,
igrive ječe tvojih las.

Poletna si nevihta.
Vsa krasna v nemiru
brezčasnega rjovenja

- ki traja le trenutek.
Nato odet v barve
se zliva skozi čas.

Razposajen potoček.
Tvoj smeh obarva meglo
turobnega vsakdana,

ko glasno in zavzeto
za sabo puščaš ostro
in neizbrisno sled.

A vendar si kot sonce.
Iz tvojih ustnic sreča
nikdar ne bo pregnana.

Tvoja je solza biser
ki vidijo ga redki
- mogočna kakor svet.

kaiiabonca