ovo srce je glava
čiode, vrpolji se
zabodeno u jastuče
kamena, leptir pre
nego na mestu pretrne,
mala kost pod pazuhom
ribe, u međuprostoru
gde samo nokti rastu
noću, kad se na njih
ne možeš osloniti niti
računati, kao na rashodovan
artikal u računovodstvu
S tako malo besedami toliko povedanega- imenitno. Podobe kar same vstajajo pred mojimi očmi. Ah, da, tudi človeška duša in telo se amortizirata.
Lep dan, jagoda
A
Sve pohvale za pjesmu!
Jagoda, posebna i rado čitana.
<3
Hvala, dragi moji Andrejka, Mirko, Branka na divnim rečima - zaista su mi ulepšale dan :) Šaljem vam tople pozdrave :*
lp,
Jagoda
In če ne bi bilo tega srca, tako neutrudnega in vseh (med)prostorov, bi tudi vknjižbe ne imele nobenega pomena, vsaj ne za bitje ... se pridružujem čestitkam,
Ana
Hvala, Ana, za pažnju i komentar! :)
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!