Nad tlemi se dvigujem

včasih se zagledam v nebo

včasih razmišljam o korakih

včasih sem prepočasna

spet drugič prehitra

a sem, kot življenje

za eno glavo štejem

in za eno telo udov

in nekaj misli,

s katerimi prehajam dneve

in dajem spomine na ekran.

Včasih potrkam sebi na dušo,

kadar potrebujem korekturo

misli ali besed,

ki se mi pletejo po glavi.

Drugič se zaprem

in sem počasnejša od polža

in manj dosegljiva kot želva,

ki v svoji sredini leze z drobovino

počasi, kot da nima namena

priti nikamer,

ne daleč od drugih,

ne daleč od sebe.

Grizem samo po potrebi

in priznam, da to boljše

zna moj pes,

ki naivno verjame vsakomur,

kdor ji hodi pred oči.

A ti mi držiš moj položaj,

da še vedno stopam

in še vedno sem.

Tvoja, svoja, naša.

Dan zaključim v sanjah

in iz njih se izvijem

ob vsakem novem jutru.

Zarano pritavam do prve kave

in grem naprej.

Za slovo te objamem,

čeprav nikamer ne grem.

IŽ-lev