Za hrbtoma ostajajo mostovi

preko katerih ne bova več korakala

še drobna sinica poje lepšo pesem

ker mračni stolpi in stolpiči

ležijo poraženi v visoki travi

in ali slišiš spokojno praznino

odkar se je umaknila tišina

vzdihneš

ko se približava reki

z dlanjo pogladiš rumeni cvet

omeniš tisto majhno neizpolnjeno željo

in izpuliš plevel

nakar ti zaupam da se še malce bojim

pogostih nasmehov

da je nekje v meni ostal kotiček

v katerem živi strah

da sva le trenutek.

igor žuravlev