Znova oživela si

moja ti Soča,

polna jezikov,

plovil si cvetoča.

Bolj si živahna

ljudi na bregovih,

a več je smeti

na vseh tvojih jezovih.

Oživeli so, Bovec,

Kobarid in Tolmin,

kdor ni zdaj ob tebi

pa vriska iz planin.

Dala spet kruh boš

ti mnogim družinam,

najstnikom delo

in moč koreninam.

Kajaki, zračnice,

skačejo vate,

turistov pisarne

računajo nate.

Zopet blagajne

polnila boš zvesto,

a obremenila

edino pač cesto.

Ta ni moderna,

je ozka, nevarna

in vožnja na njej

je zelo malomarna.

Vse sorte junakov

vzburja krepost,

a v družbo sprejema

jih smrtna hitrost.

Ob tebi smaragdna

potem so vse sveče,

gorijo za te, ki so

odrekli se sreče.

A le pridite vsi,

gostje z vseh krajev,

kak ojro pustite

za grozd običajev.

Za vas jih gojimo,

da pridete spet,

v rezervat nas pogledat,

kako je tu ž'vet.

Znova oživela si,

moja ti, Soča,

polna užitkov

in gostov cvetoča.

by Mikla

Mikla