Sestop
Nikoli se ne bom zadosti odrinila.
Zamahi se nekje končajo,
a odrivi se vračajo.
V poletju, ko s fantovskih teles prši znoj,
v igrah drznosti in plahosti,
v sramu prvih kretenj, vodi ni lahko.
Ne zadošča za plitvino, v kateri se igramo.
Veter, ki me po dednem ključu odpira,
ne ve, na kakšen način naj sredi oponašanja
vzorcev igra ubranost s klici narave.
Pogumni skačejo v vodo.
Še sama se nagnem nad globino,
gosto, polno, ki jo moram izpodriniti.
Samo še odriv …
Nenadoma sunkovit poteg.
In krčevit drget dveh sklenjenih teles.
Okrog majavih nog - roj glasov,
znotraj mene žgoč impulz - še sem na tleh!
Pritajena za strah, a razmagnetena.
Trpko grenko spoznanje je prišlo pozneje.
Premagati strah je prevlada razuma nad telesom.
A kako bi mogla to vedeti tisto poletje,
ko je iz mene sestopil otrok.
Mislim, da sem jo slišala v živo.
Zdaj, ko jo lahko počasi srkam, je še toliko bolj posvojena. Kaj ni skoraj vsem nam otrok? :)
objem
zelo, zelo ..., življenjska!
lepa
Resnična izkušnja najbrž velikega števila otrok . hvala za dotik, Pi in Triglav.
Pa lep dan
Andrejka
Izluščiti trenutek, v katerem otrok pusti za seboj tisto neskončno zaupanje in se prične odevati v skorje razuma ... zelo tankočutno ubesedeno, čestitke,
Ana
O, hvala, Ana, za izčrpen vpogled v pesem, ki je kar nekaj časa zorela.
Lepo mi je pri srcu, da smo se po dolgem času spet videli.
Objem
Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 31. 05. 2017 ob 16:20
- Prebrano 874 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 333.86
- Število ocen: 14