Sreča je čudna dama, muhasta je, a nasmejana.
Vsak jo išče, a je le redko komu dana.
Če kdaj zgodi se, da po vratih tvojih trka,
ne omahuj! Odkleni ji, odpri, naprej povabi!

Objemi jo, poljubi, k sebi stisni!
Kruha ji daj in vina, naj nasiti se, omami,
naj pozabi, da je pot zgrešila, se zmotila!
Je le pomotoma k tebi zavila.

Naprej bo šla, drugje sebe delila...
Pri tebi bo le sanje, upanje pustila.
Vzemi jih, verjemi vanje!
Morda se več ne bo vrnila...!

alineja