Ne odpiraj tega dela kože, pod katerim je nekoč ostal
gumb narejen iz tvojih nohtov.

Ne zamaši mi luknje med populjenimi obrvmi,
kjer tretje oko mrcvari jutra
zaradi sive mrene, ki je – pravijo – dedna.

Ne bobnaj mi po rebrih, da se ne snamejo
iz ležajev prsnice, ki so zrahljani zaradi
premočnih udarcev mišične gmote,
ki bi morala biti rdeča. Pa ni!

Verjela sem, da pijem vino iz jagod
posebnih krvničk, ki plemenitijo.

Zdaj se pa sprehajam skozi navadne vinograde
s črnim kozarcem v roki, s katerim
sva prvič nazdravila.

Potipam zemljo med brazdami, nobenega presenečenja:
trda, hrapava, žejna, spočita, zrahljana, a na koncu vedno
tako zemeljsko resnična.

branka