Tisoč drobnih grehov

kakor se spodobi za človeka

in gremo naprej

do vrtnic rdeče barve

pomladnih golobov s sitimi trebuščki v očeh

nekaterih vedno mladih src in zrelih češenj

čez temačne gozdove in mimo zaspanih sov

ker na listu je še veliko praznih vrstic

in sedaj poslušava prijetno dopoldne

brez misli na skoraj prazen hladilnik

z nasmehom rečeš da nič za to

saj je pred vrati poletje

skomignem še z večjim nasmehom

ti obrišem kapljico s čela

pomislim na čas ko so bile samo ptice

in skrijem oči

za trenutek.

igor žuravlev