Most v drznem loku preči reko, zviška odmerja čemerna muljasta bregova. Ponaša se z gladkostjo asfalta. Ob pripeki očaran, vzhičen zrak trepeta nad njim, ob dežju se lesketa, kot kačji hrbet. Zdolgočasena reka pa, zjutraj meglena, opoldan zatohla, zvečer odbijajoče hladna, ne pritegne ne pogleda, ne koraka. V betonsko nabrežje se ne ujame nobeno seme, nobenih kril metuljev ni, ki bi širili nasmeh. Le kakšna zlomljena, zverižena rogovila, ali odvržena vrečka, prekine tiho temnost gladine. Most pa prede od ugodja, po njem neprenehoma šumijo mehke gume. Spoštljivo se dotikajo gladkosti, božajo voljnost zavoja. A ni vse zlato kar se sveti, lahko je rezilo meča, ki prikriva ostrost muhavosti. Pozno jeseni veter spusti mraz nad gladino, skrivnostni šepet se razleze čez mrtve rože. In nekaj ostudnega je v tem, kako od spodaj po trebuhu liže most. Reka se ne odreče zlahka trepetavosti gladine. Mraz mora močno in dolgo gristi v tekoče telo, da bi ustvaril kraste ledu. A most, ta slinavi postavljač, vzdrgeta v strasti dotika jezikov. V naivni vznesenosti ne opazi ledenega krča, ki vlažno roso spreminja v nevarno potuhnjenost.

In prav mulj, TA NAGNUSNI MULJ je tisti,

ki mehko dočaka prevarane. Tiste, ki so zdrsnili na spolzki zlaganosti blišča.

Milan Novak