Poznam ljudi, ki mi govorijo
kaj je prav in kaj ni res,
ki tonejo mi sidra,
v brezbrižnost mešajo dejanja,
pred orkanom delajo me šibko,
pred povodnjo bledo, rosno,
pred božanskim nepokorno.
Poznam ljudi, ki kradejo mi misli,
jih v kolovrat danjejo
in predejo pulover revnih niti,
ki naj grel bi me ponoči.
Poznam ljudi, katerih usta
so fontana molka.
Poznam ljudi, katerih jezik
je le nema kača.
In poznam ljudi, katerih jaz
je krona - sveta palača.
Poznam ljudi, katerih usta
so fontana molka.
Čudovita metafora!
lp
Milan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: A.P.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!