
So vsi soneti zdaj že res izpeti?
Le kje naj pesnik hrani zdaj spomine?
Vzdih čisto tiho vrne se v davnine:
so vsi poeti že iz forme sneti?
V pesmi že predolgo ni več rime,
da zgodba na obeh bi nogah stala;
prestopa ne, v oklepu je ostala
in pleše v snegu renesančne zime.
Trohej in jamb sta v starih knjigah skrita
– vesoljni svet se ritmu pokorava –
od zime do pomladi željna svita.
Je stopica v pesmi tej sploh prava?
Žal ne poznam še metričnosti mita.
Sonetni pesmi naj bo večna slava.
Svit, hvala. Se res bolje sliši in ubogala te bom.
Kosmulja, naj ostane tako.
lpb
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!