analogni deček jo je pokrival z uspavankami
 preden je odhajala raziskovat podzemlje 
 -
 svet vzporeden našemu le v

 drugem časovnem tempu

ni je motilo njegovo nosljanje ali monoton bariton
 bila je prepričana da bi s svojim glasom znal drobiti steklo
 če bi že ravno to hotel

on je raje slačil njena mehka zapestja
 ona gravirala fantastične prikazni v male možgane

bile so čudne uspavanke
 čudne pravljice

digitalni vrač ji je zacopral ušesa
 ni več slišala zgodb
 besede so odmevale kot zapuščen gramofon
 besede kot orodje za pokol namesto aparat za oživljanje

s klavstrofobičnimi vdihi je odsanjala prihodnost
 vse jo je obdajalo
 nič doseglo

zmečkan papir ji je bil v uteho
 njegov avtogram jo je grel čeprav je bila pisava
 tuja nerazumljiva pozabljena uničena

na policah je imela avdio trakove njegovega sramežljivega glasu
 ko so bili darila za lažje odhode
 
 vsa brez pomena vse neprecenljivo

šum iz ušes se je preselil na oči
 negativi z njegovimi portreti so zdaj poteze tujca
 ne slači več mehkega zapestja
 biča zgubano domišljijo

okoli gležnjev je privezala sidra
 iz stopal pognala korenine
 nič več neustrašna
 ne več naivna
 ampak razpeta v dramske trikotnike brez razpletov

včasih ko se Jupiter neslišno vrtinči usodi naproti 
 sliši njegov glas
 takrat napiše uspavanko v njegov spomin
 spodnji svet se prerodi njemu na čast
 nepomemben ritual
 neprecenljiv

sonce bo odvrtelo svojo nuklearno melodijo
 kisle nevihte na Veneri bodo ponehale
 Jupiter bo leden
 Mars črn
 Saturn moker

mogoče se bo kdo vprašal kaj je vse skupaj pomenilo
 zakaj se mora končati in kje ta konec je
 ona se ne bo
 dvomi samo v začetek

dež na Veneri ji bo stal ob strani
 ob koncu ki je brez pomena

 ki je neprecenljiv

naprimerjanez