Neopazno k nam prihaja, ko je zunaj še hladno.
V temi pot si sama najde skozi veter in meglo.
Počasi, vztrajno, vsak dan malo, ledene sveče raztopi,
soncu tople žarke izvabi, prvi teloh zacveti.

Ves dan prijetno, toplo greje, vse zaspance prebudi,
v grmu črni kos zapoje, prvi zvonček zacveti.
Cvet za cvetom se odpira, zaživi, brsti, dehti,
meni pa v srcu mojem sled veselja prebudi.

alineja