STAROST

To smo mi – kot da nas ni,

mi smo vidni prividi

v njihovem svetu mladosti

včasih smo celo spoštovani.

Preživeli smo ostanke nekega navdiha,

ki je želel  boljši jutri

in ostal nam je le spomin na življenje,

obenem pa  spoznavamo dušo,

ki je vse bolj značilnejši del nas.

Predstava tistih let se nam je začela oddaljevati,

počasi skoraj nevidno tudi od mene,

kot nekaj preteklega, kar nisem več jaz,

a za kar se še danes premnogi morijo.

Ostalo mi je spoznanje,

da je ljubezen do mojega gnezda

najpomembnejša in nikakor želja

za pokoritvijo drugih,

radi oboževanja lastne osebnosti.

Desetletja življenja se človeku nakopičijo

in ga spreminjajo v lasten skelet,

ki se kot rastlina suši v otrdelo pozabo

neke uprizorjene predstave o življenju.

tomi