Tiho odmeva pljusk valov

tiho mesec vodi nemirne

od stene do stene gredo

pogledi na uro

nikamor ne gredo

tema dviga črno zastavo

kakor mrlič na pol mrtev

se počasi ugreza v zemljo

mišice napenjajo nemirne misli

domišljija ne spi,

a tudi ne zmore drugače

iluzija v črno odeta

kot piramida v nočnem objemu

previsoka, pregloboka

s preveč pasti v svoji globini

naredijo pljuča vdih

kakor bi zazvonil mobitel

in klical na odgovor

med vprašanji ujetosti

odgovarja misel v tišini

ne s pritiskom na svetli gumb

le v čas, ki mi odhaja

v odgovor, ki ne govori

na moji ogrlici piše nema,

da vedo da jim ničesar ne povem

IŽ-lev