Veslanje po Krki

Nekoč sva mimo mlina priveslala,

ki ga bršljan objel je. Vesla

sva dvignila iz reke,

da obstala

v snu sončeve pripeke

bi, a je Krka naju nesla

stran od kolesja mlina, ideala.

 

Pomešal se je v vrbe na obali.

Tok reke počasneje naju

odnašal je brezkrajno,

dokler vali

zaspali niso trajno,

kot vse zaspi, ko pride h kraju,

ko se zgubi v izlivu, zlomi v skali.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 05. 2017 ob 15:03

Cela zgodba (ki bi se lahko zgodila, a se ni, Krka je bila močnejša) ujeta v formo prizmata. Mlin, ideal, pa najbrž še vztraja tam, voda teče mimo ... V dobro formo ujeta hkrati imptesija in spomin.

 Lp, Lidija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 06. 05. 2017 ob 02:47
  • Prebrano 883 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 155.91
  • Število ocen: 6

Zastavica