Veslanje po Krki
Nekoč sva mimo mlina priveslala,
ki ga bršljan objel je. Vesla
sva dvignila iz reke,
da obstala
v snu sončeve pripeke
bi, a je Krka naju nesla
stran od kolesja mlina, ideala.
Pomešal se je v vrbe na obali.
Tok reke počasneje naju
odnašal je brezkrajno,
dokler vali
zaspali niso trajno,
kot vse zaspi, ko pride h kraju,
ko se zgubi v izlivu, zlomi v skali.
Cela zgodba (ki bi se lahko zgodila, a se ni, Krka je bila močnejša) ujeta v formo prizmata. Mlin, ideal, pa najbrž še vztraja tam, voda teče mimo ... V dobro formo ujeta hkrati imptesija in spomin.
Lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 06. 05. 2017 ob 02:47
- Prebrano 1022 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 155.91
- Število ocen: 6