Zelo z občutkom lepo napisana pesem, ki pa ne sodi v 21. stoletje, temveč v 18. ali 19. stoletje.  Ta pesem pa me je popeljala v čas mojih prvih korakov pisanja poezije in sem se spomnil , da sem napisal naslednjo pesem:

Eden pogled nagajiv

se v moje oči zabil

pa sem se v tebe zaljubil.

Vedno ko pogledaš me

oči ti žarijo

ljubezni si želijo.

A  jaz ponagajam ti

kot vili škrat

Eva moja imam te rad.

LP.                                     R,V. -Žiga Lev

Pozdravljen Žiga Lev,

hvala za komentar in poduk. :) Ja, moja pesem, napisana malo za šalo, malo zares, je (namenoma) res nekoliko pretirano poenostavljena, in seveda na ta račun izgublja "vtis umetniške vrednosti."

Me pa zanima, čemu takšna skrb, kaj sodi (in kaj ne) v 21. stol.? Ta opazka (še posebej v kombinaciji s primerom tvoje pesmi), če prav razumem,  namiguje na poudarjanje linearnega napredka slogov, ki naj bi bili potemtakem tudi merilo umetniške kakovosti. Torej, z merili sodobnosti avtomatično dosežemo kakovost, kar pa sodi v preteklost (omenjaš 18. in 19. stol.) je pa že samo po sebi "amatersko" oziroma, kot navajaš, v stilu "prvih korakov pisanja poezije". Kar se mi zdi škoda, ker imam pogosto vtis, da se ravno zaradi takšne, "superiorne" pozicije, sodobna poezija odmika od bralcev.

Kar pa zadeva primer tvoje pesmi, bi pa samo poudarila veliko razliko med poenostavitvijo in pomanjkanjem ritma, ponesrečeno izbiro rim ("nagajiv-zabil-zaljubil"??) ter neupoštevanjem osnovnih pravil stavčne strukture ("se v moje oči zabil"?) ...sicer bi to morda lahko bila čisto simpatična pesmica, ne sicer nek literarni presežek,  nekako tako, kot tista moja, zgoraj komentirana:)

Lep pozdrav, K.

Lep pozdrav, K.

Nisem siguren, če si razumela moj komentar in ti se opravičujem, če sem te iz bilo kakšnega razloga užalil.  Osebno nimam nič proti tvoji poeziji, ker mi je takšna poezija kot jo pišeš zelo všeč in sem v svoji mladosti pisal podobno poezijo z neupoštevanjem osnovnih pravil  ritma in rim. Kot jaz in nekateri pesniki, ki so pisali poezijo v rimah ali sonete, smo na raznih literarnih delavnicah slišali, da naša poezija ne spada v 20.stol, temveč v 18. ali 19. stol. in da takšna poezija nima umetniške vrednosti. Če že želimo pisati poezijo naj sledimo sodobni poeziji in da najdemo svoj stil pisanja, po katerem bomo prepoznani. Držal sem se nekaterih nasvetov, ki so mi omogočili, da je moja poezija bila objavljena v raznih publikacijah v Sloveniji, Hrvaškem, BiH, Srbiji in tudi bila nagrajena.

 Ne glede na vse to, kar sem omenil sem mnenja, da nisem pesnik ampak sem le pisec poezije in iskalec nekaj drugačnega v svetu poezije, ki jo mnogi ne razumejo, ker moj stil pisanja in moje izražanje poezije ni v besedah, ampak v trenutnih občutkih, razpoloženju in v moji samopodobi, brez obremenitve ali bo komu določena pesem všeč ali ne, ker vem, da imam svoj svet v katerem sem Jaz-Jaz.

 Ni mi namen, da bi koga prepričeval, kako bi moral moral pisati poezijo, ker vsak pisec poezije ima svoj pogled na poezijo in svojo odločitev, ali bo pisal poezijo za hobi, ali pa s ciljem o objavi v raznih publikacijah, morda celo za pesniško zbirko. 

 Želim si, da si kar si in da ostaneš zvesta svoji odločitvi in želim ti veliko veselja in uspeha v osebnem življenju in v stvareh, ki jih imaš rada.

S spoštovanjem!                      Žiga Lev

Pozdravljen,

prav nobene užaljenosti ni z moje strani, vsak ima pravico izraziti svoj pogled na stvari in tako je tudi prav. :) Me pa še vedno čudi (in žalosti) oznaka, da vse, kar na videz ni dovolj sodobno, a priori nima umetniške vrednosti. Očitno bomo morali kmalu zamenjati državno himno ;)

Kakorkoli, sama se še vedno najraje ravnam po merilih potencialnega bralca in meni, kot bralki, je dobro tisto, kar se me na tak ali drugačen način dotakne, mi prijetno zazveni in mi zleze pod kožo...in pri tem mi je popolnoma vseeno kaj kam sodi. Navsezadnje naj bi bila poezija (oz. literatura na splošno) v prvi vrsti namenjena bralcem, a ni tako?

Tudi tebi želim veliko veselja, uspeha in ustvarjalnega navdiha!

Prijeten pozdrav, K.