stopam v mehko jedro polzeče zemlje
tektonski premik izvrže pradavne solide
pomembnost se utopi v neznatnosti
udobno zavetje prekrije rdečica noči
zastrt horizont povleče temo nase
v ognju rojene migetajo zvezde
zvesti popotnik si ogrne sijaj
raztrese nasmeh in odide
prisluhnem ritmu minevajočih korakov
upognjen v podhodu šepetajočih glasov
odmikam plasti lepljivih naplavin
v peno globin utiram pot
Pozdravljen, igorj,
pesem se me je dotaknila, spremenila bi le:
v ognju rojene migetajo zvezde migetajo
in zamenjala tančico v besedni zvezi:
v tančico globin (nekaj bolj osebnega in originalnega).
Lp, Ana
Zelo sem vesel tvojega odziva Ana.
Sem še nekajkrat predihal verz "v ognju rojene migetajo zvezde" v primerjavi z "v ognju rojene zvezde migetajo" in mi prva lepše teče, tudi zaradi rime.
S tančico globin sem se ujel v kliše...
Hm, besedi nase / zvezde se ravno ne rimata ... pa tudi zemlje / solide.
Lp, Ana
urednica
Poslano:
09. 05. 2017 ob 23:02
Spremenjeno:
09. 05. 2017 ob 23:10
Če smem vskočiti, v tej dobri pesmi ne bi smelo biti rim (še asonanc ne) , ker formalno ni zastavljena kot pesem v formi
Imaš dva para rim, bolje bi bilo, da ju ukineš ...
Lp, lidija
Sprejmem, kar si napisala, res ni rima, mogoče bolj ujemanje, naleganje in sledenje mojemu občutku.
Hvala tudi za tvoj odziv, Lidija. Včasih se mi rima kar pojavi brez namere in tudi pri mehkem jedru je bilo tako. Sem pa bil nad tem še sam presenečen, ker sem jo pisal v močni čustveni nevihti.
Praviš, da še asonanc naj ne bi bilo. V disonanci sem se pri pisanju znašel res redko. Želim si, da me odnese vanjo, ne znam pa za sedaj to narediti namenoma.
Pesem zveni boljše in prepričljiveje, če ukineš rime, saj je v bistvu nisi zastavil kot rimanko. Vsebina je sama po sebi dovolj močna, rime jo celo omedlijo ...
Čisto minimalni popravki so dovolj:
stopam v mehko jedro polzeče zemlje
tektonski premik izvrže pradavne solide
pomembnost se utopi v neznatnosti
udobno zavetje prekrije rdečica noči
zastrt horizont povleče temo nase
v ognju rojene migetajo zvezde
zvesti popotnik si ogrne sijaj
raztrese nasmeh in odide
prisluhnem ritmu minevajočih korakov
upognjen v podhodu šepetajočih glasov
odmikam plasti lepljivih naplavin
v peno globin utiram pot
Najlepša hvala za pomoč. Zelo osvobajajoče.
urednica
Poslano:
13. 05. 2017 ob 13:19
Spremenjeno:
13. 05. 2017 ob 13:20
Kot bi bila druga pesem (a ni) - vsebina in potovanje od zunanjega fascinantnega in pogoltnega (apokaliptičnega) sveta do mehkega notranjega (osredotočenega) bistva zdaj veliko bolj pride do izraza - prej se je vse nekako zameglilo v trudu, da bi pesem imela rime ... super sta jo dodelala (morda ti je to lahko tudi oprimek za nadaljnje pisanje) - čestitke,
Ana
Igorj, čestitam ti od srca.
Lp,
Katica
Zelo sem vama hvaležen za vse nasvete Ana in Lidija. Mi osvetljujejo pot, podčrtanka pa poživi barve dneva.
Katica, tudi tebi najlepša hvala za čestitke.
Igor
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!