V zgodnjem jutru

bi zate zaigrala

z zvokom vijoline

bi ti prebudila misel

če sem prozorna

bi me moral slišati

da moja pesem ne potone

kot neulovljivi veter,

ki umre na samem

med bodičevjem

je malo svobode

in med črnimi mislimi

je skoraj nič srca

a sem in dajem

tišino in izbiro,

med besedami

in skoraj ničelnim zvokom

med pogledom,

ki ga skoraj ni

in pridigo, ki jemlje

kot gestapo partizana

ali med ostanki boga

in vzvišenega hudiča,

ki niti ponoči ne zaspi.

Teraj življenje,

plačujemo vsak svojem

in nihče manj ne vzame,

nihče ne zmore manj dati od niča

vstajam zgodaj,

takrat ko sablje zavihtijo

in začno podirati padce

vstane duša kot gladiator

stene so strup

in robovi rdeča luč

a pesem smisel,

ki nikoli nima konca,

ker dih živi.

Združim zgodbo

kakor združi bog

življenje s smrtjo,

eno večno,

eno dano.

Igram zate z zvokom vijoline,

uspavam in podaljšujem

kratek vdih

s kratkim zbogom.

Nežno butajo valovi

in obala je privid

nekega spomina,

kakor v peklu nebesa

dvigujejo v pad.

IŽ-lev