Kdaj pa kdaj pride

v hitrih korakih,

pride v jutrih,

ko galebi še spijo,

ob žvižgu žerjavov

na nitih zračnih vrvi,

pride s srčno krvjo

v refrenu ovita.

Zanjo ne vejo

migljavosti misli,

njej zna prisluhnit

le stari mornar,

ko v zori barko odpahne

v lahkoten azur,

ko si v počasnem posnetku

z lica kaplje otre

in dahne v samoto,

vedoč, da pihljaja

davnega utripa

v trenutku ni več.

Andrejka