danes kadim luno. ne verjameš.
poglej jo vedno manjša je.
vzamem jo kot žensko. počasi
stisnem s koleni. čutim njeno težo.
mogočne so lune podzemlja.
in plitke. če se dovolj nagnijem
dosežem dno. svetlika se. ali se
dno lahko svetlika. z namočeno
roko grebem po krajcu. ni tako
širok kot grozijo drevesa.
v roki kos. v roki pojoča luna.
usta kot magnet ki se nasmiha.
zanj so izumrle vode. in za njo ki tli.
nebo je naenkrat manj modro.
jaz sem manj modra. žar se peni
kot šampanjec v reki. ali si se
kdaj zlil v reko se izpil in
skadil luno. če paziš mesec ni tako
strašansko daleč. in jaz pazim.
nočem zbuditi luninih trav.
Nadrealizem v tvojih poemih je nadrealističen.
Ni ravno nekaj za prazen želodec.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!