jutro
to jutro med počasnim odhajanjem
zvezd valovi slačijo odseve. med njimi
sem kot lira. zapeta in svetla. napol
zbujena v mrtvo nebo napenjam svoje
strune da zadrhti leseni mir obale.
nepremična lebdim nad vodnim snom
in s prstom rišem po njem lunino sled.
izginja kot izginjam jaz. kot pesek.
zračna in lahka vpijam senco ki zlagoma
vstaja. primem jo za rokav oblečem in
hodim z njo. to jutro mi svetloba postaja
preozka. med drstenjem gladine lovim
popkovino stegujem letvice z nižaji in
zazvenim vase kot vesoljna misel.
to jutro bo moje. sveže in dišeče kot sanje.
čudovito!
v tvojih pesmih je res nekaj, kar me zdrami. :)
MP
Všeč mi je, samo pomislek:
popkovino stegujem letvice z nižaji in (lestvice?)
zazvenim v sebe kot vesoljna misel. (namesto v sebe - vase?)
Lp, Ana
Letvice so res letvice. Imela sem lestvice, pa se mi je zdelo preveč običajno.
Spremenila sem v vase.
Hvala in lp,
Vesna.
V bistvu tudi letvice delujejo ;) nekakšno žarčenje veje iz nje, kljub temačnosti okolja - zdi se, da je le odločitev dovolj, da se vse posvetli ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 29. 04. 2017 ob 09:29
- Prebrano 715 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 377.22