Pokrajina z vegastimi kozolci,

razpadajočimi lesenimi križi in kužnimi znamenji.

Pokrajina, polna mrtvih, odsluženih stvari.

(Drugače se zdaj spravlja seno,

drugače se moli in kuge ni bilo pri nas

že od časov turških vpadov.)

Vendar je nekaj gnilega v deželi Kranjski.

Na majavih, trhlih nogah stoji.

S kremplji se oklepa vsakega od nas

in z repom podira naša podjetja,

kipeča in zanosna.*

Možgani odhajajo v tujino.

Na mejah cveti bodeča žica,

v njej umirajo srne; lovci jih pokopavajo

s solzami v očeh.

Matej Krevs