Najine dlani so razprte,

kakor odpre oči

ali upijoče srce.

Najine misli še nimajo konca

in igriva kakor majhen otrok

sprejemava objeme

kakor pes od tujih ljudi,

kot da je prijem močnejši

ampak to je le prevara,

to je le misel, ki jo upava.

Ni toplejše, še manj bolj varno

a je zamaskirano med dotiki,

kateri ne bi trajali,

če bi trajalo.

Stisnjene dlani,

ko se vračam domov

pripravljene na dialoge

in blago božanje besed,

neke vrste umirjanje

nemirnega duha od znotraj

traja le nekaj trenutkov,

dokler ne odpreva na široko oči

in razmišljava življenjsko,

brez pravljice,

brez utvar.

In sva pred obličjem

svet kritike odloča,

imava še vedno lahko

odprte dlani

ali jih stisneva v pest

še preden se svetloba rodi.

IŽ-lev