Povzpela sem se na goro,
nad gosto puhasto meglo,
dočakat prve sončne žarke,
vpijat dne čarobne zvarke.

Res težko odprem oči,
v času sanj sredi noči,
najraje bi jo prebedela,
pot pod noge čimprej vzela.

Vsak korak naprej me žene,
zdaj več ni skrbi nobene,
le še pot je, ki se vzpenja
in navdih, ki ne pojenja.

To je moj trenutek sreče,
ki mi v hipu dušo sleče,
kar naprej me k sebi vleče,
stran od podivjane ječe.

Vredni so prav vsi utrinki,
da le trdni so oprimki,
ran nevtisnjenih spominki,
sva z goro pristni ljubimki.

Martina P