v smrti ni strahu ali obžalovanja
 spomini na življenje so tisti ki bolijo.

težko je doumeti bistvo pod vplivom neznanega
 ko ti cefra kožo v ritmu žalosti in 
 se ujameš v mrežo pogrešanj
 

ampak saj tudi smrt ve o ljubezni

 zakaj bi sicer odvzela bolečino?

njeni objemi so morda nevidni
 in na tilniku pušča hladen pot,

a mogoče je samo nerazumljena
 ter osamljena.

njen najbližji prijatelj je življenje
 -
 vleče jo k njemu
 in on drsi proti njej.

nekoč sta skupaj plesala
 všita v stoječ vzorec Prapoka
 kjer se je kuhal začetek,
 
in ko je temperatura singularnosti dosegla vrelišče
 se je rodil čas
 ter ju ločil;

in on je tisti ki ju še zmeraj povezuje.

ko bo vsa svetloba izginila in časa ne bo več možno izmeriti
 bosta ponovno združena,

in vesolje ne bo nikoli več umrlo ali živelo
 vse dokler se za še eno neskončnost spet ne poslovita.

vsi smo njuni otroci,

brezmejne variacije ljubezni in strahu
 ki se sprehajajo z roko v roki.

naprimerjanez