Tak' slišal sem za majski dan, Ko v Íriju na Svárgi je visoki Junakov pri Perunu zbran Bil kup, ob Njega mizi tam široki. Ko tam se veselili so V sladkobi surje, svetega zelišča, Poda oko Perunovo Se tja do poleg mize veselišča In reče: ''Blédi ti, ki nam Je brez premora tvoja lutnja pela, Da ta minil veselja hram Nam bo, ko nam zapadla dobra dela Že bojo; več ne vzburjaj nas! Povej nam, kaj se v Navu dol dogaja, Kjer škrati Vija dolgih las Privlekli duše so nevredne raja.'' Ta pravi jim: ''Kjer Nav je tih So škrati Vija zvlekli na obalo, Obalo navske reke Štih, Od duš ubogih množično drhálo. Brez upa tam so čákali, Ko na obzorju barka se pojavi; Počasi, kjer so zbrani ti, Tja na obalo reka jo naplavi. In stopi ven iz nje Koščèj, Ki slaba volja ven 'z oči mu sveti, Ter pravi: ''Vas je pa brez mej, Ko časi ti minevajo prekleti.'' Udari s palico ob tla, Ki jo krasi lobanja kozje glave, Zabliska se, povelje da Začetku preko reke Štih odprave: ''Golazen to mi hitro gor Namečite na barke kraj palube, Mudi se, ni nam dan odmor, Da sodbi jih pripeljemo pogube!'' Ko gor jih škratje zvlečejo, Koščèj za njimi zapusti obalo. Valovi jih odnesejo, Ker upa ni, da tam bi se veslalo. Obale za obzorje skrit Postane kraj, ni Štihu dana meja. ''Valovi, dajmo mal' bolj hit'!'' Besede živčne jeze so Koščèja. Pa barka vedno globje se Pogreza v reko, kot da bi jo teža Hotela potopiti že, Oči Koščèjevih to vidi preža. Pogleda jezno, reče: ''Vi Ste kdo, da hoče reka nas vtopiti?!'' Prestrašeni vsi potniki Začnejo kot v en glas mu govoriti: ''Vojaki smo, …'' jim trese glas. Razširijo oči se mu rdeče: ''Vojaki, kaj?! Zakaj pa nas Ta reka zdaj v globino svojo vleče?! Borili ste se vi zakaj?'' Koščèja jeza 'boge duše vpraša: ''Odgovor ti, poveljnik, daj!'' Ta da: ''Bila je trda borba naša: Domove svoje bránili Smo proti partizanskim jim banditom, Zato, …'' Koščèj pa zarenči, Udari po palubi gor s kopitom In reče: ''Ne se vi z menoj Igrat', najkrajše mi je potrpljenje! Pol grada plaz odnes' s seboj Bi lahk', pa to ni vzrok za pogubljènje. Borili ste se vi za-kaj?!'' Prestrašena mu duša odgovarja: ''Borili proti mnogo kraj Smo se lastnine, stavb in pa denarja, …'' Koščèja zožajo oči Se, reče: ''Ti, odgovor ne odmákaj! Če grad zidake vse zgubi, Ni vzrok! Povej, boril' ste vi se zá kaj!'' Prestrašen bolj od jeze ga Koščèja kot grozeče utopitve Mu jezik je, mu glas ne da, Da jezi njega dal bi zajezitve. In škratom tak' Koščèj veli, Da zmečejo uboge duše v reko, Not v reko Štih, da popusti Celotne barke v nje globino vleko.''

Zxaegz