Sediš za mizo v čumnati zeleni.
Tenak dim iz pepelnika se vije.
Za oknom dež vso noč šumi in lije
In kukec tu pa tam potrka v steni.

Ogrizki starih pesmi razcefrani
Ležijo preko nasmetene mize,
Vedoč, da ne učakajo reprize
Klišeji obledeli in postani.

Gnijoči nageljni porumeneli
In sveča, ki že bolj brli kot sije,
In vzorci miselni okosteneli

Pogrebci ob pokopu poezije
So, nedomiselni in oveneli.
Sediš – in dež vso noč šumi in lije.

Aleksandra Kocmut - Kerstin