Borove iglice se blešče
kot igle vezilje
odložene v krilo
skozi lino jih liže sonce
tolikokrat vzšlo in zašlo
da je platno že rumeno
tisočkrat vbodeno
na istem mestu
je kakor sito za čakanje
ki se pretrese
pobrano spet nalije v pogled
tja preko hribov

v obet

ob njeni izbi
stoji prazen oklep
menda ni odšel brez njega
misli
ko lega ob njo tujec z vročim dihom
in so njene misli potopljene
vse do jutra ki jo žene v stolp
pod njim samotna cesta
teče v stisnjene robove
brez tistih temnih las nad žimo
ki se pomeša z žarki zore
kot njeni rdeči kodri z vranjimi
med belimi rjuhami
kjer jo je ljubil
mlado dano in vzeto

naprstnik ji zdrsne iz rok
pobere ga
ob njem siv mrtev las

le kdo je stopil v moje sveto
šepne
in vbode
zbode čas
da bi hitreje tekel

pod gradom zašumi borovec
na njem bleščeče iglice
kot igla vezilje
kamor kane solza sreče
bila je ljubljena
in spet bo
otre si prečudno uvela lica
čakati se ji mudi

nagne se nad okensko polico
stegne roke
da bi ujela ptico
ki jo ponese med oblake
od tam se bolje vidi

pod grajskim zidovjem
odteka

k njemu
grabijo
prsti krvi

pi - irena p.