Brez moči
razklana
sedim z nevihto v srcu
saj smrt je posrkala tebe prijatelj
tebe, ki si tako ljubil življenje
še sonce je kriknilo
ko ti je razparana bolečina
razlila telo
zdaj potuješ v neskončnost
zaroseno oko pokoplje telo
a ne morem si privoščiti molka
kričim
objamem ženo, otroke
nato kot pijanec
vsa omotična zapustim kraj
kjer na severu gledaš Krvavec
in na jugu Ljubljano
pesem je posvečena prijatelju
lepo posvetilo,
pretresljivo
bol udara o tjeme
:-(
Ljubi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!