krik
Brez moči
razklana
sedim z nevihto v srcu
saj smrt je posrkala tebe prijatelj
tebe, ki si tako ljubil življenje
še sonce je kriknilo
ko ti je razparana bolečina
razlila telo
zdaj potuješ v neskončnost
zaroseno oko pokoplje telo
a ne morem si privoščiti molka
kričim
objamem ženo, otroke
nato kot pijanec
vsa omotična zapustim kraj
kjer na severu gledaš Krvavec
in na jugu Ljubljano
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 16. 04. 2017 ob 21:17
- Prebrano 633 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 144.11
