Kdo si ti, ki razbohoten si se

skril pod mojimi nogami ptičem?

Kdo si, ki premaganim hudičem

seješ v upanju na grob narcise?

Nisi eden tistih s težo jaza,

ki so glasni tudi v zadnjih sapah,

saj ležijo dolgo že po grapah

za menoj razbitega obraza.

Nisi v kamnolomu svetel kremen,

ki gradil pred gozdom bo zidove,

v pravljicah nesrečnikom domove,

saj si za rešitelja pretemen.

Negativ si moji eksistenci.

Si drugačen, a podoben moji senci.

Peter Rangus