kaj je s tem občutkom krivde,
ko stojim pri miru?

če prekrižam roke, zajamem sapo,
že volk kruli za hrbtom,
laja obtožbe in grozi

tuli v cvilečem vokalu in
niti ne razberem njegovih besed, ampak
razumem da je njegov ton prevod
zasmehovalne taktike, urbane publike

v drobovju čutim, da je res,
glava se na prvo žogo strinja s tem, da se dogaja,
v naslednjem momentu pa vzame besede nazaj,
ovrednoti stanje in racionalizira situacijo

sporoči srcu, da ni razloga za preplah, ker
je to, česar se boji, preveč nemogoče

ampak ne zaleže

volk,
ta tolmač ljudskih misli,
raste in raste

sovražim njega, njih prav tako

sreče ne čutim več,
so samo kratki intervali zadoščenosti,
to se mi zdi precej bolj zdravo

ob sunkih veselja,
kosti vibrirajo od adrenalina,
ampak tega ne smem pokazati, res
ne mislim zaradi hipa primitivne radosti
obžalovati in premlevati celega življenja

njihov korak je pozitiven,
tako temu sami rečejo, ampak se mi
zdi bolj posiljeno vesel, ker
upajo da nekdo opazuje

ne vem, če obstaja kdo, ki si ne želi
biti pofukan in fukati nazaj,
nismo razviti do te mere

(ne razumem sicer, zakaj želijo biti opaženi?
si res želijo podivjane živali za
prišepetovalca?

mogoče imajo utvaro lahkotnega življenja, ker mislijo da
bi metali senco na druge in bili zaželeni,
občudovani?  
kmalu bi hlepeli po samoti 
in rotili za kratek trenutek isolacije,
ampak tudi med štirimi stenami,
za zaprtimi vrati,
bi po ušesih ščemela šušljanja sovražnikov)

smisel za humor mi je že zdavnaj izumrl,
volk prevaja, in pravi da zato,
ker se jemljem preresno

kje pa je meja, med smejanjem na svoj račun in
nespoštovanjem samega sebe, ko sprejmeš vlogo norčka?

na to vprašanje ne dobim odgovora,
se pa nekje čez hrib nekdo brezsramno zareži,
tiste vrste krohotanje, ki bi se ga lastnik moral
mogoče malo sramovati, 
kot v situaciji, ko se kdo na ves glas zasmeje
napačni šali, ob neprimernem trenutku

res me tepe, da
sem tako pameten,
brez gena za razmišljanje.

naprimerjanez