držati jo v glavi do konca. do udarca
s kopitom. vse življenje jo nositi kot
dete. kot poslednji vdih. kot ahilovo
peto. oblivati jo z znojem. se tepsti za njo.
in z njo. moliti vrat daleč od sebe ko pljuvajo
in brcajo. nositi ji najtišje besede. tiste
o modrih travah sredi maja. o teku skozi
valove. o branju z ustnic ko se spustijo.
o čutenju. o majhnosti in dotiku s smrkavim
prstom. držati jo. božati njene konje.
njene plahe stonoge. ji peti. ker drugače
bi bil sam in rumen. ne bi mogel bedeti.
ne bi bil luč. ne bi preskakoval jamic v
bradi. ne bi bil lokomotiva zrelim vagonom.
bil bi prekupčevalec z obstoji. razbit
žaromet prekletih čelad. kričav in nor.
zato držati v glavi. samo v glavi. in ne
izpustiti. nikoli. ne nje. ne bele marjetice.
Tako čutno, s prepoznavnim pesniškim izrazom, segajočim v neizgovorljive sfere notranjega doživljanja se mi razpira ta izjemna pesem , Vesna. Govori s telesom in dušo o tistem , česar običajno ne izrekamo v vsakdanjem jeziku. Bravo.
Lp
A
čudovita pesem Vesna,
konec me dobesedno očara!
Hvala, Andrejka in triglav! .-)
Lp,
Vesna.
urednica
Poslano:
17. 04. 2017 ob 10:38
Spremenjeno:
17. 04. 2017 ob 10:39
Pesem, ki povabi bralca, da si izbere p. s. - tisto, ki je ne smeš izpustiti ... všeč mi je, ker je ne poimenuješ in s tem ostaja pesem odprta za različne interpretacije in hkrati ravno prav skrivnostna. Pesem lepo narašča in se stopnjuje, tudi interpunkcija narekuje naraščajoč ritem, ki hkrati sledi začetnim verzom in nas srka vse globlje - kot bi se popeljali po res dolgem toboganu ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!