O njej, ki zoba zrnje
Ko bom naslednjič zobala zrnje, bom izbrala najbolj bleščeče: tisto, ki se je okopalo v meglici luninih žarkov, sramežljivo in koketno. Pazljivo bom odstranila luščine in razgalila srce. Razkosala ga bom, nabodla in ga prelitega s krvjo gozdnih jagod počasi vlekla v žrelo.
Okušala bom zrnje in moje kosmato telo bo zacvetelo, ličnice bodo dobile abstraktno obliko, hrbtenica se bo sprožila, glava se bo drhte nagnila in po nogah mi bodo začele teči trave. Dišala bom po molku prekopane zemlje in mrk mojih zob bo trajal do poletne noči.
Ko bom naslednjič zobala zrnje, bom kot vampir zajemala iz dveh življenj. Kot vrtnica bom umivala device, krotila bom ovne in bike, nedolžnim večerjam bom kradla dinozavrova jajca in ponoči dihala zastrto. Kot mačeha bom brodila po puščavi opic in podgan, napihnila bom svoje poganjke in se razpočila v čredo tisočerih zrn, močna in samosvoja.
všeč
Fino, Vesna. Ta tvoja poezija, nemalokrat potrebna prav posebne zbranosti, fascinira, privlači, kar pa je vredno posebnega naglasa: ohranjaš stilsko posebnost iz katere veje svežina poglobljenih misli.
Lp, Sašo
Hvala, triglav in Sašo! :-)
Lp,
Vesna.
Zrnje (kot spoznanje, zametek, ki že vsebuje vse) in hranjenje z njim (uk, želja, radovednost), je lahko vsakič (naslednjič) drugačno - videti je, da odvisno od položaja p. s. in njenih preteklih izkušenj - (na trenutke skoraj nabrekla) pesem izrisuje slikovite preobrazbe p. s., čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 07. 04. 2017 ob 17:03
- Prebrano 651 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 350.63
- Število ocen: 12