Nisem mogla, nisem smela.
Trpko sem želela
v bran pokončnim rezom iti,
kakor bilje vzkliti.

Stiskala sem v goli roki,
skrito prod oboki,
zrezano srce umito,
v celofan zavito.

Svoje sanje vsem prodajam,
v coni bliska vztrajam.
Z žarki sem beton postlala,
Nikdar ne bom spala.

Temno modra reka vije
se v brst domišljije.
Ne z obupom, ne s spoznanjem,
s Tokom naj me umije.

Lidija Brezavšček - kočijaž