zakaj

počasi pojenjuje
zapiha mimobežno
in se ustavi
nekje
se skrije za
ukrivljen hrbet
požgečka razbolele pore
neštetokrat
pohojenega telesa
veter

in gre dalje
se spet ustavi
poljubi zasušene oči
bele od srag suhe soli
trde kot kamen
zajoka namesto duše
zbeži

pritepeno se zavozlja
v kožušček
izgubljene zverinice
pregažene na avtocesti
in prepreči zadnji vdih
ni več potreben
pobegne v nebo
rumeno

ne pogleda nazaj
nasmeha ne potrebuje
ne vidi izmozganih
slamnatih pajacev
spomladanski piš
pot
nadaljuje

zato

Lidija Brezavšček - kočijaž