Češnje pod stopali
so razbijale prihodnost.
Rdeče, krvi podobne sledi
so merile sočnost človečnosti,
ki je prihajala in odhajala,
kot se ji je zljubilo.
Še vedno iščemo
drobce tistega,
kar je bilo izgubljeno
globoko v dolini in
hrepeni po izpolnitvi.
Še vedno tiči tam,
tiha in nema žerjavica,
ki kar noče ugasniti.
Odstiram tančico prazgodovine
in trgam strahove,
ki nas držijo v kletki
sodobnosti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Almaya
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!