V ujetništvu labirinta doživetij
iz čustev sestavljenih spominov
kakor v prekatih utripajočega srca
znova in znova
ujeto, objeto, prežeto, zavrnjeno in zavrženo ...

V vrtincu čustvenih sledi
ki zbledijo v časovnem stroju
a nikdar ne izginejo
nikdar jih ne izbrišejo boleče rane
in nevidne brazgotine
večni so spomin

Ni Hirošime zlo izbrisalo
še vedno avenije prazne zevajo
in tu in tam kak Ginko
svoje razklano deblo zvija
in ne dovoli izbrisati sledi
kjer je divjala agresija

V senci pradrevesa je postala
v modro torbo potopila je roko
trenutek njen ostal je tam
kar je iskala je z njo odšlo
izgubljeno ali najdeno, ne ve nihče
v večnosti njenih misli večnih
zdaj počiva in se ne odziva
nikoli na noben apel

Iskrile se v daljavi so oči
ki so na tisoče noči bedele
in besede štele

Skrbi, grenkobe, žalosti spojina
razgrinja zdaj spomine zbrane
vprašanja prazna
odgovore z očitki pomendrane
nejasne
kakor brez nauka basni
kakor preslišan konec pesmi
ki je o srečnem koncu pela.

Panonsky