prisedeš in kot da je že od nekdaj tako

položiva začetek vdiha na rebrasti zračnik

v daljavi vse ožji prehodi

zavoj se prilega ovinku

cvetoče veje čez bele strehe

vonj po sladkem na ograjah hiš 

modri odsev gleda vase

liže sol na sivih kamnih

včasih lahko primeš nebo

in si ogrneš dušo

pa tudi zmočiš čevlje

in hodiš bos pred svojimi koraki

v temo odidejo pomembnosti dneva

rdeče pike nekih zgodb

ostane le vroča dlan na tvojem stegnu

zavozlani lasje v predmestju luči

požirek vode čez suhe ustnice

in dotik trenutka ki se ne konča

igorj