Ena iskrena

Ne prosjačim ljubezni,

sem pa lačna mirnega tona glasu

in drobnih besed, s katerimi sem srečna.

Ne prosjačim dotikov, ki me ne marajo,

pred tujci hodim vzporedno z robom pločnika,

oni, ki niso moji ne vedo ničesar razen lastnih domnev,

ki jim zrastejo v glavi in se producirajo z glasom,

kot bi nad mojim obstojem hoteli se dokazovati

in zviševati svoj ego, kakor da so svetniki,

na zemlji zato, da se počutijo kot redarji

in po svoji presoji brez vedenja tlačijo navzdol.

Poslušam nežno muziko, da me od vseh gneč

ne dela še bolj zmedeno in zato sem tiho,

ne tekmujem in ne delam se moralista,

tujce spustim mimo, da imam mir

in morebiti ga tudi sami hočejo,

zato vsi skupaj hodimo v razdalji,

tudi takrat, kadar kadar se samo na videz poznamo.

Za domačimi zidovi ne pletem sovraštva

in dnevi mi ne minevajo v izgovarjanju žalega,

tudi takrat, kadar se mi ves moj svet postavi na glavo

in hodim skozi bolečih izgovorjav,

le še tega ne razumem čemu to služi.

Većinoma poslušam tišino,

daje mi mnogo,

kakor podarjeni pes,

ki me zaradi zvestega srca

ne grize in mi ne obrača hrbta.

Ne plezam več v višave,

hlastam za svežim zrakom

in ne maram lova, ki ubija sanje.

Veliko tehtam, skupaj z upanjem

odlagam čas, ki počasi izginja

in moč hranim, da ne prehitevam

ne druge, ne sebe.

Koliko je vreden srečen dan,

seveda, če ti je sploh dan.

Grem in pot je hladna

in misli mi trgajo upe,

ki jih nikakor nočem izgubiti.

Sanjam jutro, ko moje telo

z vsem glasom ne bo samevalo.

In še vedno ne vem,

mi je dano ali ne.

Morda nočem že zdajle vedeti,

rada bi valove, ki se stekajo v moj dojem,

da začutim znova bitje lastnega srca.

Je res tako težko?

Je res?

IŽ-lev

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 01. 04. 2017 ob 18:11
  • Prebrano 382 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 111.48
  • Število ocen: 8

Zastavica