Zagotovo sem hvaležna nebu in zemlji

in dvema najbližnjima,ki sta me poslala na ta svet,

da sem potomec nekogaršnje bolečine,

mati na začetku z razparanim trebuhom

in očetom, ki mi je bil vedno dober prijatelj.

Bližine počasi izginjajo in razdalje so vse večje,

jaz pa še kar potujem in verjamem, da je svet

le nekako tudi po moji meri. Ni ne, vsakič

ko zagledam proti hladnemu vetru in se počutim

kot raca na ujetem  jezeru.

Že dolgo v sobi nimam več ogledala

a se kljub trmu vidim. V sredino bistva.

IŽ-lev