ne rojevam več. prijela sem se med

nogami in se zadrgnila. dokončala.

glava že dolgo prehiteva stopala ki

se vlečejo kot jarki zmletega dne.

kot drevesna smola ki si jo delijo

lovilci višin. z modrimi usti

žvečim glasove ki zastajajo na jalovem

jeziku. na oknih ki jih nisem skotila.

če previdno zajamem priplavajo

migetajoči udi nerojenih otrok.

v vseh odtenkih. molitev ne bo dosegla

kruha ki se mi je brcnil iz rok. brkač

ne bo pestoval mojih sobotnih ponaredkov.

zakaj bi morali razumeti čas. ga odstaviti.

narisati in poslati pasjemu vodniku.

moj kip še vedno neslišno hlipa. moja

soba diši po zažganem. roka se plazi po

plastiki in išče otroško slino. moje telo

je presta ki se je pojedla. na zahodu sem

gola in rože na pogrebu cvetijo belo.

Vesna Šare